Premagala sem raka, zato želim pomagati drugim!

Vse skupaj se je začelo, ko sem bila stara štiri leta. Po operaciji mandljev so pričele nenormalno delovati moje bezgavke. Tako so me zdravniki zdravili z antibiotiki in upali, da se bo stanje izboljšalo, vendar temu ni bilo tako. Že kot otroku so mi delali številne biopsije in histološke preiskave bezgavk. Spominjam se, ko je okrog moje postelje stalo toliko zdravnikov, med njimi so bili tudi Kitajci in vsi so tipali povečane bezgavke na mojem vratu. Velikokrat sem zaradi težav ležala v Mariborski bolnišnici, kasneje pa so me premestili v Ljubljano na Pediatrično kliniko in sicer na hematološki oddelek. Tam sem spoznala veliko otrok, ki so zboleli za rakom, nekateri so na žalost že umrli. Nikoli pa ne bom pozabila leto starega dojenčka, ki je imel tri tumorje. Mamica ga je zapustila in ni več prišla na obisk. Tako sem vlogo mamice prevzela sama, saj sem takrat ležala v bolnišnici več tednov. Fantek je ležal v moji postelji in bila sva nerazdružljiva. K nama so prihajali še drugi otroci in čas smo si takrat krajšali z igro. Spominjam se tudi prijateljice iz Ljubljane, ki je bila tako oslabela zaradi zdravljenja, a še danes živi in sva še vedno dobri prijateljici… Mene pred letom 2000 niso zdravili s KT in RT, saj je k sreči bolezen tako počasi napredovala. Strah pa je bil naš večni spremljevalec, saj je moje telo vedno opozarjalo na različne načine (gastritis, migrenski glavoboli, izcedek iz dojk, nenehno vnetje ušes,…). Ob šolanju sem veliko delala tudi v gostinstvu, šivala sem oblačila, da sem si prislužila nekaj denarja. Leta 1999 pa sem se vpisala na Strojno fakulteto v Mariboru in tako sem našla nov smisel svojega življenja. Tako rada sem hodila na predavanja, se učila, ko sem nekega dne pod desno pazduho zagledala modro oteklino. Ta oteklina je po končanem menstrualnem ciklusu izginila in se vsak naslednji mesec ponovno pojavila. Kmalu sem imela kontrolo v Ljubljani, kjer sem razložila moje težave. Ampak odziva ni bilo. Napotili bi me domov, če ne bi bila mama tako vztrajna in trdila, da nekaj ni v redu. Takrat sem bila malo razočarana, saj sem morala ostati v bolnišnici. Danes pa sem mami tako hvaležna, saj mi je rešila življenje! Če bi čakala, bi lahko bilo prepozno. Preiskava CT  ni takrat ničesar pokazala, presenetili pa so rezultati galijevega kontrastnega slikanja. Obolele bezgavke so bile pod desno pazduho, nad ključnico, na vratu, med pljuči in del desne dojke. Počakati so morali še na histologijo bezgavke. Tisti trije tedni so bili neskončno dolgi. 

Počasi so me pripravljali z brošuricami - izpadanje las, komoterapija, obsevanje, prehrana onkološkega bolnika,… Pa še vseeno  sem si takrat zatiskala oči pred resnico in nisem hotela verjeti dogajanju in napetosti okrog mene. Prišel je tisti usodni trenutek soočitve z diagnozo in zdravljenjem. Tisti trenutek so se mi podrla tla pod nogami. Spraševala sem se, ali se morda niso zmotili. 

»Boriti se bo treba, ne preostane mi več drugega. Ali preživiš, ali pa umreš.« To sta stavka, ki sem si ju nenehno ponavljala. Z mano pa sta takrat ležali še 25 let stara Mariborčanka in čez 30 let stara Primorka. Tolažila sem še njiju in jima govorila, da nam bo upelo in da se ne smemo predati. Tako je tudi bilo. Meni je uspelo, njiju pa je rak pokončal. Niti sekunde nisem hotela več ostati v bolnišnici, zato sem se v Ljubljano vozila. Vsakič ko sem prihajala na terapije, ali na preglede, so bili v čakalnicah novi obrazi. Že pri prevozih z Rešilkom sem vsakič srečevala nove ljudi. Ampak jaz sem šla naprej. Verjela sem v ozdravitev in dr. Vovkovi, čeprav sem v njenih očeh opazila strah, ko mi je razlagala o moji diagnozi. Povedala mi je, da gre za zelo redko obliko Hodgkinovega limfoma-poddiagnoze Nodularna limfocitna predominanca in da imam srečo, da so patologi že v otroštvu odkrili pravo vrsto. Kakorkoli že, bila sem močna, iskala sem še stranske poti, v čudeže pa nisem verjela. Nikoli nisem začutila, da mi hočejo zdravniki kaj zamolčati. Prav prijazni so bili in med njimi sem se počutila varno. Ampak, ker nihče nima enakega organizma, niti enake diagnoze, je tudi oblika zdravljenja drugačna. Verjetno so še druge možnosti ozdravitve. Verjamem pa, da imamo vsi samozdravilne učinke v sebi in da jih lahko prebudimo. Način zdravljenja pa bi moral izbrati vsak sam, saj bi sodeloval z zdravljenjem, v katerega bi sam najbolj verjel. Velikokrat pa se zgodi, da se pacientov ne obravnava celostno, kar je seveda razumljivo, saj zdravniki nimajo toliko časa in zato marsikomu zmanjka energije in mentalne moči, da bi vztrajal na poti ozdravitve.

»Boriti se bo treba, ne preostane mi več drugega. Ali preživiš, ali pa umreš.«
To sta stavka, ki sem si ju nenehno ponavljala.

V času zdravljenja sem že pričela spreminjati prehrano, delala sem stvari, ki so me veselile, skoraj vsaki dan sem bila na fitnesu, veliko sem kolesarila, redno sem hodila tudi v diskoteke in veliko plesala, največ pa sem brala in si tako širila obzorje. Vse to počnem še danes in seveda še veliko več. Morala sem se naučiti živeti s to boleznijo in vem, da sem k ozdravitvi pripomogla največ tudi sama. To lahko tudi vi, samo sodelovati je potrebno. Prisluhnite svojemu notranjemu glasu in se odločajte o stvareh že končno sami. Ugotovili boste, koliko ljudi vam bo ponudilo različne pomoči in vam svetovali različne načine zdravljenja. Seveda vam hočejo pomagati, ampak vi nimate toliko časa, da bi vse poskusili in vsem ustregli. Vi potrebujete le mir in tišino, da si boste sami poiskali odgovore na neznana vprašanja. Tako pa prisluhnili notranjemu glasu, česa se boste posluževali najprej, da si boste okrepili svoje zdravje...

Po zdravljenju sem kljub ponovni težki preizkušnji nadaljevala pot proti uresničitvi zastavljenih ciljev. Kmalu sem zaradi oslabelega imunskega sistema dobila Herpes zoster in sicer v prsnem delu. Zdravnica ni vedela, kaj je to in trpela sem hude bolečine. Pet dni nisem zatisnila niti očesa zaradi neznosnih bolečin in prijateljica, ki je takrat opravljala zdravniško prakso, me je poslala v protibolečinsko ambulanto v Mariboru. Tam so me zdravili s čisto raztopino aspirina in alkohola in z elektro-dražljaji. Niso mogli verjeti, da zdravnica ni prepoznala te okužbe. Morda je mislila, da me že »voha Matilda«, a me k sreči še ni! Tudi vi morate nujno poiskati takojšno medicinsko pomoč, ni vam potrebno trpeti toliko bolečin, kot sem jih jaz. Če potrkate na gluha vrata, potrkajte na druga!

Prijateljica mi je povedala za post in kar čez noč sem pričela s postenjem. 

Kmalu za tem je pri običajnem pregledu ginekologinja dr. Leljakova iz Laškega ugotovila, da imam na jajčnikih velike ciste. Poslala me je na pregled v Celjsko bolnišnico dr. Salobirjevi in ugotovili so, da gre za Endometriozo. To je bolezen, ki povzroča neplodnost. Po operaciji so mi zdravniki svetovali, naj čim prej zanosim, če želim imeti otroke. S partnerjem sva se pogovorila in ker si nisva znala predstavljati življenja brez otrok, nisva več oklevala z odločitvijo. Seveda pa sem morala ponovno na Onkološki inštitut, da so naredili ponovno biopsijo bezgavke in povedali so mi, da lahko v času nosečnosti nastopi bolezen agresivnejšega tipa. Ne boste verjeli, takoj po operaciji, to je bilo drugi dan, je prišel partner v Ljubljano in odpeljala sva se v Piran. Takrat sem tudi po izračunih zanosila. Čez nekaj dni sem šla v Krajnsko Goro k bioenergetiku gospodu Domančiču, da bi zanosila, ko sva se pa vrnila domov, pa nisem imela več menstruacije. Kmalu mi je moja ginekologinja potrdila nosečnost. Novica naju je razveselila in komaj sva čakala, da bo Alja privekala na svet. Trije kritični meseci so minili in oddahnila sva si, a ne za dolgo. V četrtem mesecu nosečnosti so se bezgavke povečale in tako sem morala v Ljubljano. Prišlo je do ponovitve bolezni in konzilij se je odločil za splav. K temu nisem privolila in najino življenje sem takrat postavila na kocko. V Ljubljano sem hodila vsaki teden na kontrolne preglede in spet sem morala študij pustiti na stran. Nekajkrat sem tudi obiskala bioenergetika . Tako močno sem verjela, da se bo vse dobro končalo in uspelo nam je. Rodila sem 19.11.2003 v devetem mesecu s carskim rezom in ko je bila Alja stara tri mesece, se mi je ponovila Endometrioza. Morala sem na operacijo, saj so bili zdravniki najprej prepričani, da je rak na jajčnikih in pri operaciji so istočasno naredili sterilizacijo. Vse se je dobro končalo. Onkologinja v Ljubljani pa mi je na zadnjem pregledu rekla, da je velika verjetnost, da bom morala na ponovno zdravljenje. Takrat pa sem pričela zbirati nešteto informacij o drugih oblikah zdravljenja. Imela sem namreč čas do konca leta, da nekaj odgovornosti za svoje zdravje prevzamem sama. Vedela sem, da z mojo boleznijo še nimajo toliko izkušenj, zato sem imela toliko več poguma. Prijateljica mi je povedala za post in kar čez noč sem pričela s postenjem. Klicala sem na Onkološki inštitut in sem želela govoriti z onkologinjo, pa je takrat bila ravno na dopustu. Bil pa je drugi onkolog kateri mi ni prepovedal postenja, pač pa mi je rekel, da oni nimajo s tem izkušenj. Prvih štirinajst dni sem pila samo vodo iz izvira, potem pa sem nadaljevala post po Rudolfu Breussu. Vsaki dan sem se tudi klistirala. V času postenja sem imela veliko energije, še celo na morju sem tretji teden posta prekolesarila več kot petdeset kilometrov. Veliko sem shujšala, moje najbližje je bilo strah, kaj bo z mano, a rekla sem jim, da mi morajo stati ob strani. Vesela sem, da so verjeli vame in da nam je uspelo. Ob naslednji kontroli na Onkološkem inštitutu me je onkologinja vprašala, kaj sem počela, da so se bezgavke zmanjšale. Povedala sem ji in ni mogla verjeti, začutila pa sem zadovoljstvo na njenem obrazu. Kasneje so se pojavljale še kakšne zdravstvene težave, ampak rak se do danes k sreči ni več ponovil. Pred šestimi leti sem bila v Ameriki na operaciji za odstranitev sterilizacije. Preden so me poklicali na operacijo, sem morala k sedmim specialistom, da so verjeli, da sem sploh živa, glede na moje prejšnje diagnoze. Takrat sem živela v Italiji in tako smo morali sodno prevesti vse izvide in jih poslati v Ameriko. Do ponovne zanositve ni prišlo, sem pa vesela, da nimam več v telesu omenjene blokade. S trinajstletno hčerko sva se preselili v okolico Maribora, kjer končno čutim, da je tukaj najin dom. Vsaki dan skrbiva za preventivo, večkrat se postim in s tem si naberem novih moči za prihajajoče dni.

Opravljala sem šestmesečno obvezno prakso na Zavodu za zdravstveno varstvo v Celju in sicer na oddelku za higieno pitne in bazenske vode. Delala sem v tako prijetnem kolektivu, da mi je bilo kar hudo, ko se mi je praksa iztekla. Morem vam pa povedati, da so mi na zavodu omogočili in financirali tudi diplomsko nalogo za bolnišnično pralnico. Naslov naloge je bil Faktorji tveganja okužb pri procesu pranja bolnišničnega perila. Določila sem kritične kontrolne točke in ugotavljala stopnjo higiene bolnišnične pralnice. Hkrati pa sem s pomočjo strokovnjakov dr.med.Karla Turka (epidemiolog - direktor ZZV MB), dr.med.Ivana Eržena (epidemiolog - direktor ZZV CE), dr.med.Alenke Štorman (mikrobiologinja), dr.med.Gorazda Lešničarja (infektolog) in Sabine Fijan v diplomskem delu obravnavala problem, ki je v bolnišnicah nemalokrat zapostavljen. S tem projektom sem se ukvarjala eno leto in iz njega tudi diplomirala. Vesela sem, da sem delala nekaj pomembnega za zdravje ljudi in da sem se s pomočjo vseh teh in še drugih strokovnjakov veliko naučila.

Več let sem tudi članica društev za boj proti raku in vesela sem, da se lahko udeležim sestankov, na katerih vedno izvem kaj novega. Če bi bila malo mlajša, se bi vpisala na študij medicine, tako veliko željo imam po izobraževanju. Prepričana pa sem, da iz svojih lastnih izkušenj vem zelo veliko in ravno zaradi tega se čutim sposobno opravljati to delo. Zanima me vse, kar je v zvezi z onkologijo in trudila se bom, da bom izvedela še več. Vam pa svetujem, da berete pozitivne knjige, najbolje tiste, ki so jih pisali ljudje, ki so ozdraveli (Lance Amstrong, dr.med. Sanja Rozman, Louise Hay,...), ker vas bodo vzpodbujale. Če boste brali slučajno kakšne prognoze vaše bolezni in vašega stadija napredovanja le te, vas bo le strah, kdaj bo prišel tisti usodni trenutek. Bistvo vsega pa je, da pričnete živeti življenje in da se ne mučite s strahom. Pričnite delati na sebi tako dolgo, dokler ne boste zadovoljni. Pojdite naprej, lepo po stopničkah in čez čas bodo vidni tudi rezultati…Želim si, da boste dosegli tisto stopnjo, ko boste lahko rekli, DA STE SREČNI IN OZDRAVLJENI.

Zahvala

Že nekaj let sodelujem z društvi za boj proti raku in vem, da se za te bolnike naredi veliko, a še vseeno premalo. Povabili so me tudi na seminarje v LJ v zvezi z Onkologijo in trudila se bom, da bom vedela še več in da bom lahko te informacije posredovala naprej. Rada se bi zahvalila vsem zdravnikom, ki ste mi kakorkoli pmagali. Najlepša hvala pa MAMA tebi, ki si me rodila in me spremljala v ta kruti svet. Zdaj imam svojo družino in moram vlogo mame in žene opravljati sama, to pa delam z lahkoto, saj me je mama veliko naučila. Veliko vas je, ki ste mi želeli pomagati in taki ostanite še naprej do drugih, saj ljudje drug drugega potrebujemo. RADI SE IMEJMO, SAJ KAR DAJEMO, TO ŽANJEMO. Meni se je obrestovalo in tudi vam se bo! Ni težko komu iskreno reči rad te imam, pa če tudi je to ljubezen do prijatelja. RADA VAS IMAM VSI STE MOJI PRIJATELJI!!! Če želite, lahko pošljete informacijo še drugim...

SKUPINSKA POSTENJA

PREDAVANJA

NAROČILO KNJIGE

BIORESONANCA IN STROKOVNO SVETOVANJE

SVETOVANJA

Reference

  • 01.09.2005 6 mesecev Praksa ZZV Celje - higiena pitne in kopalne vode
  • 26.01.2006 diploma - Faktorji tveganja okužb pri procesu pranja bolnišničnega perila
  • 03.09.2006 gostja mednarodnega kongresa "United against Cancer"
  • 24.10.2006 članek na Altermedu - Rak je resno opozorilo telesu
  • 26.10.2006 udeležba seminarja DR. Dušana Reja - Rak pri otrocih in mladostnikih
  • 02.11.2006 članek revije Lisa - "Vedno je izhod, le najti ga je treba"
  • 18.11.2006 gostja Mednarodne konference Terapevtskega postenja
  • 05.03.2007 predavanje Mercator Center Celje - Naučimo se živeti brez raka in z njim
  • 06.03.2007 predavanje Celje zdravo mesto - Živeti življenje
  • 06.03.2007 predavanje Hiša generacij, Laško - Boj proti raku
  • 07.03.2007 gostja oddaje Snop Radio Celje - Živeti z rakom
  • 07.03.2007 delavnica Hiša generacij, Laško - Naučimo se srečnega življenja
  • 08.03.2007 informiranje ljudi na stojnici ZZV Celje o zdravi prehrani
  • 14.03.2007 delavnica UPI Ljudska univerza, Žalec
  • 14.03.2007 članek v reviji Celjan - Skupaj v boju proti raku
  • 15.10.2007 gostja oddaje Dobro jutro tv Slo 1 - Življenjska zgodba in ključ do zmage
  • 25.10.2007 udeležba seminarja DR. Dušana Reja - Rak pri moških
  • 01.12.2007 članek v reviji Zdravje - Po stopničkah do zmage
  • 01.12.2007 moja življenjska zgodba v knjigi – Roy Goreya – Srčne zgodbe
  • 01.01.2008 članek Skupaj za zdravje človeka in narave - Brezpogojna ljubezen kot ključ do zmage
  • 21.01.2008 članek v prilogi Večer - Prijazna čistila za dom
  • 01.02.2008 članek revije Zdravje - Nepredvidljiva kozmetična kemija
  • 01.04.2008 članek revije Zdravje - Kemični boj z umazanijo
  • 31.05.2008 predavanje na sejmu Altermed - Naravna kozmetika in biorazgradljiva čistila
  • 07.07.2008 gostja oddaje Med štirimi stenami Radia Slo 1 - Preventiva pred rakom
  • 14.07.2008 lastna oddaja tv Vitel Nova Gorica - Preventiva pred rakom
  • 30.07.2008 intervju dnevnik tv Slo 1 - Presežena meja škodljivih dišav v konvencionalnih pralnih praških
  • Voditeljica programov v Thermani Laško od leta 2009
  • Moja knjiga: PREVENTIVA PRED RAKOM IN REHABILITACIJA ONKOLOŠKEGA BOLNIKA
  • Od leta 2004 vodim skupinska in individualna postenja, več kot dva tisoč primerov.
  • 28.2.2017 Moj prispevek v reviji Jana z naslovom Post
  • 24.3.2017 Sem bila gostja v oddaji Dobro jutro